Janko Klasinc, Narodna in univerzitetna knjižnica

Svetovni splet vsebuje veliko količino raznovrstnih podatkov, ki nedvomno lahko predstavljajo bogat vir za raziskovanje. Hkrati je bistvena značilnost spletnih vsebin v primerjavi s tistimi, ki so objavljene na tiskanih in drugih fizičnih nosilich, njihova neobstojnost in minljivost, kar poraja izziv, kako jih v čim večjem obsegu ohraniti za prihodnje rodove raziskovalcev in drugih uporabnikov.

Z dejavnostjo, ki jo imenujemo arhiviranje spleta (ang. web archiving), si knjižnice, arhivi in druge dediščinske ustanove skladno s svojim poslanstvom ohranjanja kulturne, znanstvene in druge pisne dediščine že dalj časa prizadevajo ohraniti tudi tovrstno dediščino na svetovnem spletu. Za shranjevanje spletnih vsebin najpogosteje uporabljajo spletne robote, ki so sicer dobra orodja za avtomatizirano in kontinuirano shranjevanje večjih količin podatkov, vendar imajo veliko omejitev pri zajemu tehnično bolj kompleksnih elementov sodobnih spletnih mest. Zato arhivirane verzije spletnih mest pogosto niso natančna kopija živih spletnih mest, pač pa v njih manjkajo deli vsebine ali pa se ti ne prikažejo na ustrezen način.

Pri izboru gradiva za zajem pogosto sodelujejo različni ljudje, ki so omejeni s pravnimi okviri za izvajanje dejavnosti in s časom, ki ga lahko namenijo zadani nalogi, njihove izbore pa pogojuje tudi različno poznavanje spletnih virov in bolj ali manj subjektivni pogledi na obravnavano tematiko. Spletni arhivi zato ne morejo zasledovati načela celovitosti in se bistveno razlikujejo od zbirk fizičnega in drugega digitalnega gradiva. Vsebujejo le del bogate spletne dediščine in s svojimi neizogibnimi pristranskostmi predstavljajo povsem nov vir podatkov, ki se razlikuje od živega spleta. V predstavitvi bomo na kratko opisali področje arhiviranja spleta in dejavnosti Narodne in univerzitetne knjižnice na tem področju ter se dotaknili specifik spletnih arhivov, ki izhajajo iz narave samega svetovnega spleta in iz postopkov za ohranitev spletnih vsebin.